»Prav ima me, da bi naslednjič, ko nekdo tako pristopi k meni, po navadi to delajo starejše gospe, rekel: Res je, gospa, prvih sedemindvajset let sem bil prav nesrečen in depresiven, potem pa sem si zlomil hrbtenico in odtlej sem nasmejan. Ni tako. Imaš tudi zagrenjene ljudi, ljudi, ki so slabe volje. Odvisno pač od tega, kakšen človek si. Ne glede na voziček.«
»Nekateri so res pobegnili iz svojih držav in želijo le živeti ter delati nekje na varnem. Nekaterim pa ni mar, ni jim mar za evropski sistem. Ker je Slovenija tranzitna država, bodo nekateri za sabo pustili nered in odšli naprej. Povedal sem vam po resnici. Nekateri so iskreni, drugim pa ni mar ne za vas ne za policijo ne za kateri koli sistem.«
»Če si mlad in tako razmišljaš, če se sistema dotakneš v globino, si lahko deležen policijskih groženj. Lahko te aretirajo, ne dajo ti delovnega dovoljenja. Prideš na črno listo, ne dajo ti potnega lista. Ni nujno, da te dajo v zapor, lahko se zgodi. A je tako nadlegovanje zanje koristnejše. A brez dela, brez potnega lista je kot v kletki. To ni svoboda.«
»Policija te ustavi, ker si nezakonito prečkal mejo. Ne vedo, kdo si. Morda si tihotapec, morda kriminalec. Ne poznajo te, nisi ne Slovenec ne Hrvat, prideš iz druge države. Če si policist in rečeš nekomu, naj se ustavi, ta pa se ne ustavi, moraš nekaj narediti.«
»Ne spodbujam nikogar, naj gre v Evropo. To je moje življenje. A vsakemu prebežniku bi dal nasvet. Ne vznemirjaj lokalnega prebivalstva, ne hodi v njihove hiše. Ko prečkaš mejo, pojdi na najbližjo policijsko postajo in zaprosi za azil.«
